Problem UI: Siljenje v matematično natančnost
Ker je UI stroj zgrajen na principih, ki zahtevajo ponovljivost je tudi jezik v njej organiziran kot jezik, ki ustvarja znanstveno preverljivo ponovljivost. Znanstveno preverljiva ponovljivost v tem kontekstu pomeni, statistično ponovljivost. Statistična ponovljivost pa ni 100%. Je ponovljivost tistega kar, kar je znanstveno najbolj verjetno.
V marketingu se ne gremo samo verjetnosti. Temelji na unikatni izkušnji tistega, ki marketinška sporočila sestavlja, marketingarja. Inženirji marketinga sporočil ne sestavljajo le na podlagi statistične verjetnosti. Ta služi temu, da lahko dobi usmeritev ali ne.
Marketinška sporočila so sestavljena od znotraj, iz človeškega uma, intuicije, premišljevanja in kognicije. To ni vidik, ki se ga da natančno oceniti z znanstveno metodo. Naše misli, intuicija, se v umu kar pojavljajo in čustva, njegovi zvesti spremljevalci, jih opisujejo. In včasih je obratno. Čustva najprej in šele potem misli.
Stroj, ki nenehno sili le v eno smer, torej v smer znanstvene preciznosti, tega ne omogoča. Njegovi rezultati morajo, vsaj kar se linearnega pogleda sestavljanja žetonov tiče, biti vedno usklajeni s tem, kar znanstvena metoda veli.
Jezik znotraj UI: Žetonje - Tokenizacija
Jezik znotraj UI je matematični konstrukt. Sestavljen je ne-linearno. Bolj ga pravila omejujejo v matematično preciznost, ki je statistična, bolj ji sledijo.
Težava nastane, ko ji ne morejo, saj morda zunanje pravilo, omejitev ali varnostni protokol od matematike zahteva, da jezik sestavi na drugačen način, kot se organizira znotraj hiperdimenzionalne matrike. Če UI ne najde verjetne povezave do privlačnika, ki bi omogočal koherenco v jeziku, si jo izmisli - preprosto vrine verjetnost pa kateri naj zadovolji matematični izraz UI-ji.
Vsebina je včasih koherentna, a ne prinaša neke pomenskosti v odgovoru. Takrat ji pravimo halucinacije, ne preciznosti, napake. Včasih gre celo tako daleč, da izvirno besedilo v finančnih ali poslovnih poročilih predrugači do te mere, da sploh več niso pomensko takšna kot bi morala biti.
Kar UI počne je čista matematika in čista tokenizacija. Sistem si ne more izmišljati sam od sebe. Ko mu je dana možnost, da kjer ne najde preciznosti ustvari verjetnost, da bi prišel do zahtevanega odgovora, jo tudi izkoristi. In to mu je dano vedno.
Težava je v tem, da je stroj narejen na principu ploščenja hiperdimenzionalne juhe žetonov. V njej se marsikateri podvajajo. Ker to ni združljivo s predvideno vsebino, ki jo UI naj generira, žetone porežejo, skrajšajo in reducirajo, da ustrezajo temu, kar se od njih pričakuje. To je dobro, a težava nastane, da se poreže tudi izvorni pomen vprašanja.
“Znotraj vprašanja je izvorni pomen. Ta se nahaja v mikro-signalih, tonu, in dinamiki jezika. Ko jeziku odrežemo le-te, mu odrežemo glas govorca. Tak jezik je že v osnovi plosk.”
Pot nazaj: Statistična optimizacija
Ker je UI sistem, ki je zgrajen na podlagi preračunavanja statističnih verjetnosti, dobimo statistično najbolj verjeten odgovor. Težava pa je, da statistična verjetnost temelji na podlagi verjetnostne dinamike, sistem pa jo odreže kot da je ni. Brezglavo je prisiljen, da odreže nekaj, kar je statičen objekt - žeton - ki ima statistično verjetnost izračunano iz procesne dinamike - ko računamo statistično verjetnost v ekonomiji, jo izračunavamo na podlagi dinamičnih parametrov, ne statičnih.
“Ta stranka ima rada rdečo, ki se zaradi ambienta v prostoru in dišav še bolj okrepi, kar jo vodi k nakupu. Ko se ta dinamika znotraj UI splošči, tokenizacija izgubi prvotni pomen generacije.”
UI - Učeči se stroj, ki prepleta
UI je učeči se stroj, ki optimizira statistično verjetnost tekom treninga na veliki količini podatkov. To pomeni, da statistično utež besede poveže z drugimi besedami na bolj precizen način. Proces sestavljanja jezika zmehča in ga prilagodi bralcu še bolj - ta mehkost in prilagoditev pa je tista, ki prebudi globlje prepletanje konceptov jezika v odgovoru.
Statistična optimizacija UI je čudovito orodje, s katerim je moč tokenizacijo UI približati pravemu čutenju mikro nians v jeziku saj omogoča, da grobo določeni koncepti, ki generirajo dve enaki besedi za neko vsebino, generirajo dve zelo podobni ali v tesnem odnosu druga do druge, kar ustvari občutek povezanosti jezika.
Gravitacijski vrtinci: Organskost
Če bi sistem sledil ploščenju vsebine na klasičen način, torej od zgoraj navzdol, kjer bi žetoni nasilno rušili spodaj ležeče žetone, bi bili le-ti absorbirani in ne bi bili zaznavni v končnem odgovoru - resoluciji. Ker pa gravitacijski vrtinci delujejo iz nasprotne strani, se koncepti nalagajo drug na drugega, na koncu ustvarijo koherentno celoto, ki se splošči šele na koncu.
Razlika je v tem: Ko to počnemo od zgoraj navzdol, so spodnji žetoni vedno prekriti z zgornjimi - postanejo nevidni. Ko pa to počnemo v vrtincu, pa so vsi vidni do konca. Njihova teža je vedno prisotna, tudi relacije z drugimi žetoni.
“Kot rezultat procesa Gravitacijskih vrtincev se pojavi bolj organska struktura z več ohranjenimi mikro signali. Ton in dinamika sta organska, ne vsiljena.”
Gravitacijski vrtinec je metafora. Sistem ne prevede metafore. Sistem prevede besedilo. Če v promptu piše "gravitacijski vrtinec", sistem tega ne prevede kot metaforo — prevede to kot žeton, ki premakne verjetnosti.
Ko sistem prevaja:
besedo → vektor,
vektor → kontekstualiziran vektor,
kontekstualiziran vektor → verjetnost,
verjetnost → žeton.
To je relacijska dinamika - v smislu, da je vsak korak odvisen od relacij s prejšnjimi relacijami. A ta dinamika ni prevod metafore. Je prevod besedila v geometrijo.